Benjamin Žnidaršič se je rodil 21. junija 1959 v vasi Podcerkev v Loški dolini na Notranjskem in je član Društva paraplegikov Istre in Krasa. O sebi je zapisal: “Vsak človek je pesem in pesnikova pesem ne bo nikoli izpeta do konca. To je prostor, kjer se določa črnemu, da bo črno in belemu, da bo belo. Menim, da misli ostanejo misli, čustva pa čustva. Včasih se v meni utrne velika jata misli. Ujeta je v moji glavi in s svojo neprisiljeno lahkotnostjo govori in se premika v temi. Razume vse moje vznemirjenje in nenadoma se kar z enim dihom izlije. Kot čarodejka je, ki pozna vse moje skrivnosti in skozi priprta vrata pada kot široka svetloba. Pada skozi mejo drugačnega sveta in se razprši v pesem, kot zlata koprena iztekajočega se dne.”

Nekoč je pripomnil: “Videl bi rad, kaj mi ima ponuditi takšno (invalidsko) življenje in če se lahko kaj naučim, da ne bi (ko bom umiral) spoznal, da nisem nikoli živel.”

S svojo 47. samostojno rastavo je hotel od 10. decembra pa do konec februarja 2022 popestriti dogajanje na društvu. Lepi pisarniški prostori društva prav ponujajo možnost, da se slikarji invalidi predstavijo s svojimi likovnimi deli.

“Njegove slike so iskrene barvite pripovedi včerajšnjega in današnjega dne, so spomini in nostalgija, so trenutki in stoletja, ki jih oživlja v svojih pokrajinah kot dragoceno dediščino. Ostali bodo trajni likovni zapisi o lepoti življenjskega kroga, o naravi in njenih odsevanjih, o poteh in upanju, o domači zemlji in njenih ljudeh, o spoznanjih in človeku, ki verjame v jutrišnji dan.”

Polona Škodič, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka