FOTOGRAFIJE -Benjamin Žnidaršič je 8. junija 2018 v Ljudski univerzi v Ajdovščini odprl svojo 40. samostojno razstavo. V kulturnem programu so člani recitatorske skupine Norma 7 iz Brij recitirali Benjaminovo poezijo in brali odlomke njegove proze.
Pri padcu s češnje si je leta 1986 poškodoval hrbtenico in ostal tetraplegik zato slika z usti. Po poškodbi hrbtenice se je izdal tri pesniške zbirke Ritem srca, Most na drugi breg in Zlate perutnice in delo v prozi Govorica življenja. Leta 2009 je v Loški dolini ustanovil Zavod ARS VIVA (www.arsviva.si).
O njem je umetnostna zgodovinarka Polona Škodič zapisala: “Avtorjeva ustvarjalnost je tematsko razgibana, pripovedno slikovita in usmerjena predvsem v tradicionalne krajinske motive kot tudi v različna tihožitja in druge figuralne kompozicije. Tesna povezanost z rodnim notranjskim podeželjem, naravo Loške doline, Bloške planote in Cerkniškega jezera, čemur je namenil veliko pozornosti, odseva v mnogoštevilnih akvarelih, akrilih in oljih, kjer se razkriva kot dovzeten in zanimiv realist. Ne zanika naklonjenosti izročilu starih mojstrov krajinarstva iz polpretekle zgodovine, a želi ob tem razviti svoj prepoznavni način slikanja. V realistično pripoved vnaša pritajeno impresionistično ali celo blago ekspresivno obarvan izraz. Smisel za gradnjo kompozicije je prepričljiv, prav tako občutek za obvladovanje perspektive, saj oblike modelira z barvo, svetlobo in senčenjem. Krajinske upodobitve postajajo nemirni zapisi in odslikave stvarnosti, ki je enkrat bolj, drugič manj izrazito poudarjena, saj vanjo spontano vnaša noto lirskega pridiha ali poetičnega razpoloženja. Še najraje slika v akvarelni, akrilni in oljni tehniki, kar mu nudi veliko izraznih možnosti: prosojnost, svežino, mehkobo, jasnost barv in spontanost. Krajinski izrezi in vedute v trenutku prenosa na papir ali platno ne postanejo privlačni le kot odslikava resničnosti, temveč tudi kot doživeta impresija in zapis nekega časa. Čar narave odkriva slikar v igri in barvah letnih časov. Včasih ga prevzame drobna cvetoča veja, osamljeno drevo sredi polja ali travnik z ostrnicami. Rad se prepušča vodnemu toku, reki, jezeru in morju. Zato je med njegovimi slikami kar nekaj primorskih in morskih motivov”