V Narodni galeriji so na ogled postavili največjo razstavo del Ivane Kobilce doslej. Z njo obeležujejo 100-letnico svojega delovanja. Na ogled te razstave smo 14. 12. 2018 na povabilo Založbe UNSU odšli tudi slovenski slikarji z ustmi in nogam. Umetnostni zgodovinar Jaka Racman nam je približal njeno zgodovino in ustvarjalno pot.

Ivano Kobilco uvrščamo med realistične slikarje. Pri nas jih delimo na dve generaciji in Kobilca spada v drugo. Rodila se je leta 1861 in bila za svoj čas izjemna ženska. Moderno deluje še danes.

Prijatelji so jo pogosto klicali kar Ivan. Malo zaradi močnega značaja, še bolj zaradi tega, ker je, kadar je bilo to mogoče, skrivala svoj spol. Slikarstvo je bilo domena moških. Ženske so za čopič poprijele v prostem času, ni pa to veljalo za nekaj, kar bi lahko postalo njihov poklic. A Ivana si je zaželela prav tega. Da bi zakrila, da je ženska, se je na svoje slike podpisovala I. Kobilca.

V drugi polovici 19. stoletja ženski ni bilo lahko postati poklicna slikarka. Če se ni rodila v slikarsko družino ter v eni od prestolnic umetnosti, je morala biti precej iznajdljiva in pogumna, da je lahko postala del sistema.

Razstavljala je po vsej Evropi, od Berlina do Budimpešte in Beograda. Je ena od dveh Slovencev, ki so razstavljali v uglednem pariškem Salonu, ter prva Slovenka, ki je razstavljala na beneškem bienalu. Izjemna pa je tudi zato, ker je živela, kot si je želela. To ji ni bilo podarjeno. Za to se je morala izboriti. A z veliko mero poguma ji je uspelo.