Samostojna razstava Benjamina Žnidaršiča ob Kulturnem prazniku in svoji 60. letnici v galeriji “Štala”
Slikarska ustvarjalnost Benjamina Žnidaršiča se z vsakim novim delom vedno bolj prepričljivo uresničuje. Odločil se je, da bo vztrajal in se z veseljem in neomajno voljo predajal barvam in čopiču. Slikanje mu je postalo način življenja in komunikacija z okoljem. Čeprav slika z usti, v tem ne vidi nikakršnih ovir ali celo omejitev.
Za svojo kreativno izpoved najde v vsaki priložnosti vedno nov izziv, bodisi v poeziji ali sliki. Spoznava, kako postati uglašen sam s seboj in svetom. Ta se mu odziva kot dovzeten, občutljiv, a hkrati odločen in idej poln 
soustvarjalec mnogih kulturnih in človekoljubno naravnanih vsebin. Zato njegovega dela ni spoznala samo domača javnost, temveč tudi tujina. Nekatere slike zdaj lahko občudujejo tudi po Evropi. V mestih in prestolnicah, kamor nikakor niso zašle po naključju, temveč po poti poslanstva in sporočila umetnosti. 
Tokrat se Benjamin Žnidaršič predstavlja z novimi slikami iz zadnjega obdobja. Razstava bo trajala od 8. januarja do 10. februarja. Razstava je odprta vsak dan med 8. in 15. uro in po dogovoru.
LIKOVNA KRITIKA
Avtorjeva ustvarjalnost je tematsko razgibana, pripovedno slikovita in usmerjena predvsem v tradicionalne krajinske motive. Pa tudi v različna tihožitja in druge figuralne kompozicije. Tesna povezanost z rodnim notranjskim podeželjem, naravo Loške doline, Bloške planote in Cerkniškega jezera. Temu je namenil veliko pozornosti, odseva v mnogoštevilnih akvarelih, akrilih in oljih, kjer se razkriva kot dovzeten in zanimiv realist. Ne zanika naklonjenosti izročilu starih mojstrov krajinarstva iz polpretekle zgodovine. Ob tem želi razviti svoj prepoznavni način slikanja. V realistično pripoved vnaša pritajeno impresionistično ali celo blago ekspresivno obarvan izraz. Smisel za gradnjo kompozicije je prepričljiv. Prav tako občutek za obvladovanje perspektive, saj oblike modelira z barvo, svetlobo in senčenjem.
Krajinske upodobitve postajajo nemirni zapisi in odslikave stvarnosti, ki je enkrat bolj, drugič manj izrazito poudarjena, saj vanjo spontano vnaša noto lirskega pridiha ali poetičnega razpoloženja. Še najraje slika v akvarelni, akrilni in oljni tehniki, kar mu nudi veliko izraznih možnosti: prosojnost, svežino, mehkobo, jasnost barv in spontanost.
Krajinski izrezi in vedute v trenutku prenosa na papir ali platno ne postanejo privlačni le kot odslikava resničnosti, temveč tudi kot doživeta impresija in zapis nekega časa. Čar narave odkriva slikar v igri in barvah letnih časov. Včasih ga prevzame drobna cvetoča veja, osamljeno drevo sredi polja ali travnik z ostrnicami. Rad se prepušča vodnemu toku, reki, jezeru in morju. Zato je med njegovimi slikami kar nekaj primorskih in morskih motivov, med njimi tudi neobičajen pogled na piransko pročelje v zanimivi likovni rešitvi (rezultat sodelovanja na tradicionalnem ex-temporu v Piranu).
Polona Škodič, umetnostna zgodovinarka
