V Galeriji UKC Ljubljana razstavljajo slikarji Zavoda ARS VIVA
Z uspešno otvoritvijo razstave 11. 2. 2020 v Galeriji UKC, smo obeležili praznovanje ob slovenskem kulturnem prazniku. V kulturnem programu se je predstavil ženski pevski zbor Krsnice in Toni Rot s pesmijo in kitaro. Umetnostna zgodovinarka Polona Škodič pa je predstavila delovanje Zavoda Ars Viva ter predstavila slikarke in slikarje, ki se bodo februarja predstavljali obiskovalcem Kliničnega centra.
PREDSTAVITEV SLIKARK IN SLIKARJEV
Benjamin Žnidaršič je vsestransko ustvarjalen umetnik, slikar, pesnik in pisatelj in je polnopravni član VDMFK. Njegova dela je na mnogih razstavah in likovnih srečanjih spoznala domovina in tujina. Ob organizaciji kulturnih prireditev in likovnih izboraževanj je leta 1998 začel slikati tudi sam in v slikanju odkril svojo izpovedno moč. Pri Zvezi paraplegikov Slovenije je od leta 1994 do 2004 vodil kulturno dejavnost. Leta 2009 je ustanovil Zavod Ars Viva.
Ob organizaciji kulturnih prireditev in likovnih izboraževanj je leta 1998 začel slikati tudi sam in v slikanju odkril svojo izpovedno moč. Preizkusil se je v raznim tematikah in slogovnih prijemih. V zadnjem obdobju pa Benjamin Žnidaršič ni le vse bolj prepoznaven kot umetnik, temveč tudi kot idejni pobudnik številnih projektov na področju kulture pod okriljem zavoda Ars Viva. Poleg slikanja, pisanja proze in poezije se preko svojega privatnega zavoda ARS VIVA zavzema za razvoj kulturne misli.
Željko Vertelj se je rodil 26. julija 1959 in je član Zavoda ARS VIVA in Zveze paraplegikov Slovenije. Svoja mlada leta je preživljal v vasi Črni potok pri Kočevju. Spomni se, da je že kot otrok in osnovnošolec rad risal, vendar po končani osnovni šoli za ta hobi ni bilo več časa. No, časa pa je bilo na pretek, ko je po prometni nesreči leta 1993 postal tetraplegik. Po končani rehabilitaciji je odšel v Dom starejših občanov v Kočevju in nekaj časa ni vedel kaj naj bi počel sam s seboj. Poskusil je s slikanjem.
Že po prvih poskusih je spoznal, da ni pomembno s čim držiš čopič, temveč kaj znaš. Željko Vertelj je imel že vrsto samostojnih in skupinskih razstav. Likovno se je izobraževal pod mentorskim vodstvom Benjamina Krežeta in Mladena Stropnika, zdaj pa obiskuje likovne delavnice in kolonije, ki jih vodita Rasso Causevig in Jože Potokar – Cvrčo. Živi in ustvarja v Kočevju.
Željko Vertelj je slikar, ki čuti slovensko tradicijo in jo nadaljuje, dopolnjuje ter vedute in krajine podaja v malo blagem in zabrisanem tonu. Željko Vertelj je slikar, ki mu oblikovanje globinskih razsežnosti prostora v določenem izbranem slikarskem motivu pomeni poseben izziv.
Ludvik Šraj je rojen 25. Januarja leta 1947 v Vrhniki v Loški dolini. Kot voznik tovornjaka in avtobusa si je prislužil zasluženi pokoj in se sedaj posveča kmetovanju in njegovi veliki strasti, slikanju. V njem je že od rojstva živel drug svet, ki si ga je vedno na svoj način upodabljal. Vedno si je želel postati slikar. Dokler mu sestra ni prinesla pravih olnjih barv je ustvarja z ogljem in svinčnikom. Če je človek v službi in ima doma kmetijo, mu ne ostane prav dosti časa za slikarstko dejavnost. Pa vendar je ta čas in navdih vedno nekako našel in svoj slikarski nemir vedno ohranil v sebi.
Krajinski motiv Ludvika Šraja, ki živijo v oljni tehniki v vznermljivih pastelnih barvah. Specifične svetlobe so zato svojevrsten skupeh nasprotujočih si lastnosti. Naeni strani nas slikar nagovarja z ekspresivnim nabojem svojih upodobitev, isto časno pa nam ponuja ilirično zamaknjenost in poetično mehkobo, ki ji sledi dinamika slikarjevega značaja. Zdi se, kot da bi avtor s svojimi deli izžareval lasten življenski nazor, svojo življensko filozofijo, ki jo išče in najde v naravi. Ker jo pojmuje, kot živ organizem, jo ne preslikava ali odslikava temveč potretira, v njene upodobitve pa vnaša tudi lastne razpoloženjske poteze.
Damjan Rogelj je rojen 28.05.1971 v mestu Hilde v Nemčiji, kjer so živeli njegovi starši. Rodil se je s poškodovano hrbtenico. Po njegovem rojstvu se je z družino vrnil v Slovenijo in živi v Viru pri Stični. Osnovno šolo je obiskoval v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku. Zaradi bolezni je za nekaj časa opustiti šolo. Ko se mu je zdravstveno stanje izboljšalo je leta 1991 nadaljeval šolanje za upravnega tehnika. Po prigovarjanju domačih se je lotil slikanja. Zdaj mu je to postalo veliko veselje, saj v svojem prostem času večkrat poprime za čopič in svinčnik. Slika v olju, vendar se poskuša tudi v tehniki oglja, svinčnika in suhe igle. Veseli se vsakega svojega slikarskega dela, ki jih v teh letih slikanja ni malo.
Ob slikanju je svoje znanje dograjeval z občutkom do vsega kar je lepo; ta dognanja so ga privedla do začetnih izobraževanj slikanja v skupino slikarjev pri Zvezi paraplegikov Slovenije. Slikarstvo ga cje tako zasvojilo, da se je vpisal na Šolo za risanje in slikanje, ki je razvila originalen visokošolski dodiplomski študijski program Slikarstvo z namenom usposabljanja študentov s specifično likovno nadarjenostjo za samostojno ustvarjanje na področju slikarstva ter širšem področju lepih umetnosti in modernih vizualnih praks.
Boris Šter je rojen 23. 08. 1952 v Tržiču. Leta 1988 si je v prometni nesreči poškodoval hrbtenico. Pred nesrečo se je samostojno ukvarjal z gostinstvom. Rad ima naravo in vse kar je povezano z njo. Želja postati slikar, ki izvira že od rane mladosti ga je pripeljala med udeležence likovne šole Zveze paraplegikov Slovenije. Njegova hobija sta tudi košarka in tenis na invalidskih vozičkih. V zadnjih letih ustvarja v akrilu in olju. Njegove slikarske podobe nosijo impresionističen pridih in so povezane tako z realnim svetom, kot abstraktno podobo.
„Dela Borisa Štera so zdaj realistična, a že naslednji trenutek kot pri impresionistih potopljena v sončno luč in atmosfero. Obrisi njegovih krajinskih podob so ta hip jasni in sklenjeni, vendar že naslednji hip utonejo v barvi. Ostre konture nadomestijo lise in ploskve, krajina se nam naenkrat predstavlja kot privid, kot podoba nastala v slikarjevih očeh in ne kot podoba, ki se nam navidezno javlja kot otipljiva predmetnost. Slikar se ne spušča v detajle, ki razpadajo v svetlobi in izginjajo v prostoru, v katerem je vse podrejeno enotnemu razpoloženjskemu vzdušju. Šterovo slikarstvo se ne razvija samo na relaciji realističnega ali impresionističnega izraza, temveč v nekaterih primerih prestopa te meje in meša med barve nek liričen zven, kot jasen znak slikarjeve čustvene zavzetosti.“ Cene Avguštin
Ana Šter, je rojena 1957 v Kranju in živi v Lešah pri Tržiču. Od sedmega leta se spopada s sladkorno boleznijo in posledično izguba vida. Ostalo ji je 5% vida. Z možem je vodila eno najbolj znanih gostiln na Gorenjskem. Po preselitvi v nov dom v Leše in po upokojitvi je skupaj z možem začela poleg vseh del še slikati. Najlepši motivi so rože in tihožitja v akrilu in pastelni tehniki. Izobražuje se v okviru Društva slepih in slabovidnih Kranj, kjer so bili mentorji Marjeta Žohar,Ivan Stojan Rutar, Izidor Jalovec, Bolislav Čeru in Vinko Hlebš in pa pri Zvezi paraplegikov in Zavodu Ars Viva, kjer so mentorji Jože Potokar, Rasso Causevig in drugi. Vsa ta izobraževanja so rodile slike, ki so jim umetnostni zgodovinarji dali zelo pozitivne ocene in Ana se je opugumila, da jih razstavi. Do sedaj je imela 22 skupinskih razstav.
Silvana Lavtar ima od nekdaj željo po slikanju. Leta 1999 je svoje otroške sanje pričela uresničevati. Raziskovala je različne likovne tehnike od olja, suhega pastela in tuša pa vse do akrila in akvarela, ki v zadnje čase prevladujeta. Silvana Lautar je članica Zavoda Ars Viva, društva Pa-leta in društva notranjskih kulturnikov Krpan Cerknica. Svoje znanje je pilila pod mentorstvom akad. slik. Veljka Tomana. Skozi svoje slikarsko “odraščanje” so jo vodili razni mentorji: Stanislava Sluga Pudobska, akad. slik., mag.um. Karmen Bajec, akad. slik. Špela Brenčič, akad. slik., slikar, oblikovalec, kostumograf David Matej Goljat , slikar Petar Lazarević, Božidar Strman – Mišo, akad. slik., Tomaž Perko, akad. slik.
Slikarstvo avtorici podarja odmik od vsakdanjika in stik s samo seboj, notranji mir. To ustvarjanje v »samoti« je nasledek globokega hrepenenja umetnice po tem, da poskuša zadržati svoje najbolj intimne presežne trenutke, v katerih se spogleduje z večnostjo. Ta svoj poskus manifestira v svoji umetnini, ki tako postane trajen ključ za presek časa in tako vstop vase. Rada se udeležuje tudi likovnih kolonij in ex-tempore in je tudi sama organizatorica sedem mednarodnih likovnih kolonij. Do sedaj je imela 16 samostojnih in 59 skupinskih razstav.
Frane Šajn je bil rojen v vasi Kozarišče v Loški dolini na Notranjskem. Po mamini smrti je odraščal pri starih starših na Juriščah. Po poroki pa se je naselil v Cerknici, kjer živi in ustvarja še danes. Zaposlen je bil na Gozdnem godspodarstvu Postojna. Sedaj po upokojitvi, se predvsem posveča družini in svoji veliki ljubezni slikarstvu.
Njegov intuitivno dojemljivi del vidnega sveta nam Frane Šajn predstavlja z zavidljivo slikarsko vztrajnostjo. Sliko začenja avtor z natanko vnaprej pripravljeno in zasnovano idejo. Njegova likovna govorica je strogo realistična in očiščena vseh drugih pripovednih znakov. Pomembno vlogo v njegovem slikarstvu poleg risbe igrajo barve, ki prekrijejo kompozicijo in tako v mnogokrat zameglijo sliko in jo na ta način naredijo še bolj čarobno ter ji tako dajo mističen značaj.
Že od mladih let je rad risal in se srečeval z osnovami likovnega jezika. Uporabljal je različne risarske, grafične in slikarske tehnike, s katerimi si je krajšal čas in osmislil življenje. Po slikovnih predlogah je naslikal že veliko portretov znanih ljudi, med drugim je ob njegovi 100-letnici ovekovečil tudi tržaškega književnika Borisa Pahorja, nadškofa Alojza Urana, cerkniškega slikarskega kolega Milana Rota, akademskega slikarja Lojzeta Perka in mnogo drugih. Na izboru za Zlato paleto Zveze likovnih društev Slovenije je dobil srebrno paleto in štiri certifikate kakovosti.
Rasso’ Causevig v skupini predstavlja mentorja za slikanje od ustanovitve Zavoda Ars Viva. Živi in dela v Postojni.
“Že o 16. stoletja dalje je bila razširjena navada, da so slikarji različnih dežel odhajali v Italijo in druge države, se spoznavali s tamkajšnjo umetnostjo, v Italiji z renesančno in baročno, v Franciji z impresionizmom, V ZDA z novimi smermi oblikovanja itd.. Občudovali so in posebej v starejših obdobjih tudi preslikovali njim najbolj všečna dela, se obogateni vračali domov in z bogastvom prejetih darov vsak na svoj način oplajali tudi svoj umetniški dar. Z zavzetostjo so spremljali dela njim ljubih umetnikov, se vživljali v njihov način mišljenja in sprejemanja vidnega sveta.
Na podoben način se je oblikovalo tudi slikarstvo RASSA’ CAUSEVIGA, ko je sledil včasih zapletenim ustvarjalnim potezam drugih mojstrov in ob njih spoznaval oblike kompozicije, anatomijo, uporabo barve in svetlobe ter se pri tem poskušal vživeti v njihov čustveni svet. Kot živ primer nam lahko služi kopija Monejeve slike na levi steni. To je bila Z Rassa’ Causeviga najboljša šola, njegova umetniška akademija, na katere osnovah je lahko gradil svojo lastno umetniško pot. To pot je Rasso’ Causevig znal oplemenititi s svojim izredno subtilnim sprejemanje narave in različnega drugega motivnega sveta, v okviru katerega je uresničeval svoje ustvarjalne vizije. Rassovi vzorniki so bili impresionisti, postimpresionisti in tudi nekateri mojstri realizma in celo romantike“
Cene Avguštin
