SAMOSTOJNA RAZSTAVA DRAGICA SUŠANJ

Objavljeno dne

Zavod Ars Viva je 27. oktobra 2017 Dragici Sušanj v Galeriji ”Štala” odprl samostojno razstavo, ki predstavlja njen slikarski razvoj. Dragica Sušanj se je rodila leta 1966 v Dolnjem Zemonu pri Jelšanah in je članica Društva paraplegikov Istre in Krasa. Čeprav jo je usoda pred več kot dvema desetletjema priklenila na invalidski voziček, se ni vdala in vselej stremela po lastnih kreativnih vsebinah. Ob pomoči mentorjev Rassa Causseviga in Jožeta Potokarja je spoznala, da ji slikanje odpira novo poglavje v knjigi življenja. S slikanjem se intenzivneje ukvarja več kot petnajst let. Njena dela je bilo moč videti na mnogih skupinskih in samostojnih razstavah po vsej Sloveniji,- tako pod okriljem likovnih dejavnosti in predstavitev pri Zvezi paraplegikov Slovenije kot tudi prek Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, katerega štipendistka je postala v letu 2006.

“Dragico Sušanj lahko najprej prepoznamo kot krajinarko, saj je največ pozornosti namenila ravno podobam domače in nasploh slovenske dežele. Zelo rada upodablja naravo, ki ji zna vselej, na svež in drugačen način pričarati določeno vzdušje. Na njenih upodobitvah najdemo mnoge znane vedute, pa tudi manj znane kotičke, skrite v tišini narave. Poleg klasične krajinske teme jo zanimajo tudi drugi figuralni motivi, predvsem različna tihožitja, ki jim posveča veliko pozornosti. Slogovno izhaja iz realizma, ki se lahko preveša v lirični ekspresionizem, občasno pa jo vodi celo v abstraktnejše izražanje. Veseli jo, da svoje slikarstvo že vrsto let predstavlja tudi v širšem slovenskem prostoru kot tudi prek meja.
Tako kot večina drugih ljubiteljskih ustvarjalcev se je sprva tudi sama znašla pred zahtevnimi nalogami in preizkušnjami, kako izražati svoje lastne vsebine in doseči dovolj kakovostno raven. Njena slikarska dejavnost se je odvijala v več smereh in v različnih tehnikah. Ves čas se je zavedala, da je poleg vztrajnosti in veselja za vsako napredovanje pomembno tudi izobraževanje. Še vedno zvesto sledi učnim uram, obiskuje razne slikarske tečaje, delavnice in kolonije. V družbi prijateljev slikarjev, ki slikajo z usti in mentorjev, je že večkrat razstavljala tudi skupinsko, tako pod okriljem likovnih in razstavnih dejavnosti pri Zvezi paraplegikov Slovenije kot tudi prek Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami. Že v prvem ustvarjalnem obdobju dosegla izjemno velik napredek. S svojimi platni je domačo in širšo kulturno javnost močno presenetila. Sicer pa nas bodo o vsem tem lahko prepričala razstavljena dela. Pogosto umirjena, vendar barv polna tonska lestvica da vedeti o razmišljanju in doživljanju sveta, igrivost v slogovni pripovedi pa večno željo po odkrivanju in sestavljanju likovnih elementov v harmonično celoto.
V zbirki njenih del v glavnini prevladuje tehnika olja na platno, tu in tam lahko uporablja druge barve in se vztrajno preizkuša tudi v tudi risbi, ki jo pripelje do grafike. Osnove na katerih gradi likovno pripoved so sicer prepoznavne teme. Rodna ilirskobistriška dežela ji je s svojo bogato paleto motivov nenehen izziv in prijetno druženje z zanimivimi, slikovitimi podobami. Rada se vrača k drevesom in gmajnam, obišče Cerkniško jezero, se zazre v doline, reke in hribe, odide prek travnikov in polj do gričev in vasic, vse tja do primorskih in obmorskih utrinkov. Obiskuje mirne kotičke, bregove, skrite rečne rokave in morje. Osameli čolni in jadrnice tihotno počivajo na morski gladini. Takšno razpoloženje v raziskovanju svetlobnih učinkov in barvnih vrednosti velja predvsem za podeželske motive in jutranje zimske pejsaže iz njene bližnje okolice. S tem ko slika, raziskuje in gradi tudi svoj odnos do življenja nasploh.
Tesna čustvena navezanost na naravo jo vodi v nenehna odkrivanja vedno drugačnih pokrajinskih odzivov. Poteze čopiča so drobne ali široke, premišljene ali bolj hitre, nanešene večplastno, sproščeno, v duhu ekspresivnejše manire. Tako kakor se skozi svetlobo in letne čase spreminja narava, tako barvno živahen je tudi slikarkin odmev; – od pastelnih in melanholično zamolklih tonov do toplih, s soncem obsijanih barv. Z igrivim, a premišljenim plastenjem dosega plastičnost, zračnost in globino. Na ta način postajajo površine in ploskve razslojene v vrsto nians. Panoramski pogledi in krajinski izrezi niso le odslikava realnosti, temveč tudi doživet spomin in zapis nekega časa. V zadnjem obdobju je več pozornosti namenila tudi temi tihožitja skozi različne motivne interpretacije. Kako preprost in hkrati prelep je lahko šopek ali poljsko cvetje govore mnoge kompozicije polne kolorita, mestoma bolj nežno zabrisanih oblik. Ena sama izbrana barva ali motiv ji lahko ponudi nešteto različic. Paleta, ki jo uporablja, je kljub temu raznolika, podvržena spontanemu občutenju; – od mehkobnih pastelnih tonov do živahnejših poudarkov.
Dragica Sušanj je v svojih likovnih upodobitvah že osvojila pomemben del poti. Zaveda se in hkrati veseli, da je pred njo še veliko neraziskanega. V svojih dosedanjih korakih je postavila trdne temelje, na katerih vztrajno, z veliko volje, ljubezni in zanosa gradi svoje slikarsko sporočilo. Njene slike in podobe imajo svojo melodijo in zven, svoj notranji utrip in vedrino, imajo svoje barve in zgodbe, takšne kot jih je znala ujeti v svoji značilni likovni pripovedi. Predano in hkrati sproščeno išče vedno nove načine in vsebine svoje ustvarjalnosti.”

Umetnostna zgodovinarka Polona Škodič

test test test test test test test test test test test test test

Deli z ostalimi

Facebook
Google+
https://www.arsviva.si/samostojna-razstava-dragica-susanj">