Razstava Umetnost ne pozna ovir, smo odprli v torek, 27. februarja 2018 v Knjižnici Bena Zupančiča v Postrojni. Prva velika pregledna razstava Benjamina Žnidaršiča v Postojnski knjižnici želi ovrednotiti in predvsem ohraniti umetniški opus, hkrati pa odpira mnoga danes aktualna vprašanja, med drugim status invalidov v današnji družbi.

Skozi oči umetnika prinaša zgodbe iz sebe in iz svojega okolja z željo, da ljudje podprejo nove možnosti za razumevanje in spoznavanje slikanja z usti. Vprašanja, ki omogočajo različne načine razmišljanja in čutenja o trenutnih izzivih in težavah današnje sodobne družbe, v kateri smo priča turbulentni socialno-politični situaciji, poskuša umetnik s tokratno razstavo opozoriti na že zdavnaj priborjene pravice invalidov in jih ponovno zagovarjati. Njegova življenska izkušnja prav vsakemu ponuja v razmislek pomembnost človekove ustvarjalnosti. Z demonstracijo slikanja in pogovorom na to temo pred otvoritvijo razstave, je hotel opozoriti prav na to. Pogovor z njim je vodila umetnostna zgodovinarka Polona Škodič, ki ga gotovo najbolj pozna. V kulturnem programu sta nastopila prijatelja Nejč Slapar in Dino Gojo, ki s svojim glasbenim preformansu posredujeta umetnost ljudem prav s takšnim zanosom kot Benjamin Žnidaršič.

Razstava odstira panoramski pogled čez raznoliko slikarsko dejavnost umetnika. V slikarstvu je svoje znanje dograjeval z občutkom do vsega kar je lepo. Neprekinjeno ustvarjanja so ga privedla do začetnih korakov slikanja v sekciji, Zveze paraplegikov Slovenije do ustanovitve Zavoda Ars Viva. Začel je z akvarelom, zaradi svoje raziskovalne žilice je nadaljeval ustvarjalno pot v olju, akrilu in grafiki. Nastajala so mnoga nova dela, ki so od preslikovanja narave prešla tudi v abstraktne vsebine, ki jim je mogoče slediti le s temeljnim poglabljanjem v likovno teorijo. V zadnji zaznavni slikarski fazi pa izpostavlja nanose z lopatico, ki jih tonsko ureja v kristalinične tonske prehode. Skozi prizmo njegove presoje in naših zaznav so izstopile presojne tople barve, ki se vežejo na čutenje človeka, ki se v veličini svojih razmišljanj in doživetij predaja naravi. Njegovi motivi so lirično vezani na naravo in v njej zaznavni kolorit. Ta narava je topla, prosojna in vabljiva, predvsem pa morske podobe s toploto v širokem barvnam razponu. Predstavljeni opus je le del njegove slikarske pripovedi, ki jo je začel z liričnimi akvareli. Če bi njegovo ustvarjanje primerjali z naravo, ki jo dobro pozna, potem bi lahko trdili, da se je njegova notranja globina razbohotila v nadaljnjih likovnih iskanjih kot pomlad, ki prihaja.