Pustovanje
je eden najlepših slovenskih ljudskih običajev, ki preganja zimo in kliče pomlad. Tudi v Podcerkvi vsako leto obudimo spomin na ta običaj. Pustni teden ne predstavlja le časa, ko se 
našemimo, temveč ima za slovenski narod bistveno večji pomen. Na cerkniškem poznamo prave pustne običaje, ki imajo že 30. letno tradicijo. Letos je bilo pustno rajanje v torek, 25. februarja 2020 razgibano in norčavo. Otroci so se z maskami predstavili in skupaj z Almo vadili plese. Ansambel “Boj se ga”, pa je starejše in mlajše zabaval z muziko po izbiri.
Pustovanje izvira iz časa pred krščanstvom
Pustovanje je eden izmed najstarejših ljudskih običajev, ki izvira iz časa pred krščanstvom. Veselimo se ga vsi, o njem pa pravzaprav ne vemo prav veliko. V Sloveniji je bilo pustovanje prvič omenjeno v 17. stoletju, pred tem obdobjem pa so predvsem po starem Rimu divjale grozljive maske, ki naj bi predstavljale umrle prednike. Naši predniki so ob tej priložnosti izvajali obrede, s katerimi so častili pomladne sile in preganjali ostanke zime. Verjeli so, da bo sam obred iz dežele pregnal zle duhove, jo očistil temnih sil in priklical toplo pomlad, v kateri se bo narava ponovno prebudila.
Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da so nekoč pustovali precej preprosteje, kot to počnemo danes. Pustne maske so ljudje izdelovali kar doma in sicer iz materialov, ki so bili na razpolago. Otroci so se mnogokrat oblekli kar v ponošene obleke staršev ali pa so si obraz namazali s sajami, hodili so od hiše do hiše in se tako razkazovali ljudem. Mnogi so bili za to nagrajeni s krofom, svežim ali suhim sadjem in nekateri celo z denarjem. Gospodinje so doma pekle »miške«, »štravbe« in krofe, ki pa so bili brez marmelade in pečeni na svinjski masti. Ljudje so takrat radi rekli, da gre zima h koncu. Na jedilni mizi so se pogosto znašli kuhana svinjska glava, ričet, krompirjeva solata ali svinjska juha. Namen obhodov od hiše do hiše ni bil zbiranje denarja in dobrot, temveč širjenje veselja med ljudmi.
Danes pustnih kostumov običajno ne izdelamo sami, temveč jih kupimo v trgovini. Redki otroci si kostume izdelajo doma, s pomočjo mamic in babic. Tudi maske se precej razlikujejo od tistih nekoč. Otroci se najraje našemijo v risane junake, živali, princeske in viteze, starši pa pogosto rečejo, da so prestari, da bi se šemili. Morda je težava v tem, da šemljenja danes ne razumemo več kot načina ohranjanja tradicije, temveč kot nekaj, kar je primerno samo za otroke in mlajše generacije.
Nekoč je bil namen hoje od vrat do vrat širjenje veselja, danes pa je glavna motivacija dejstvo, da maškare v dar prejmejo denar, krofe, bombone, kekse in druge sladkarije. Prav tako je nekoč hiše obiskalo bistveno več mask, kot jih obišče danes. Še danes pa velja, da je potrebno na pustni torek jesti obilno. Če smo še pred nekaj leti pripravljali prekajene krače, svinjske glave, svinjske juhe in krompirjeve solate, so se do danes ohranili zgolj krofi ali flancati, na tradicionalno kosilo pa kar nekako pozabimo.
